OTOČEC (Šmarješke Toplice) 14. – 16.09.2020

Raziskovanje prečudovite Slovenije nadaljujeva po jugu države. Potepanje bo trajalo cel teden, namreč imava dopust in sva se odločila, da bova vmes naredila dva premika. Začetek dopusta bova izkoristila za raziskovanje Otočca in njegove okolice.

Ponedeljek, 14.09.2020

Ne prav zgodaj sva se odpravila od doma, naravnost na Otočec. Kot se spodobi sva se najprej ustavila na Gradu Otočec in si privoščila dopoldansko ˝kavico˝. Zakaj je kavica v narekovajih, namreč nobeden od naju ne pije kave. Ob čaju sva naredila plan, nekako okviren plan sva imela že za cel teden, vendar sva se prilagajala vremenu in počutju.

Odpravila sva se na počasen sprehod proti golf igrišču. Pot je speljana ob reki Krki. Sama se nisva odločila za partijo golfa, vseeno pa sva se sprehodila najprej do luknje številka 1 in si pogledala kako izgleda vse skupaj. Nato sva se sprehodila še do platoja, kjer je zelenica za vadbo kratkih in dolgih udarcev. Srečala sva gospoda, ki je ravno vadil svoj udarec in kot sva opazila, je njegov zamah bil kar dober, saj so žogiče padale nazaj na zelenico nekje pri 150 metrih. Niti nočem vedet, kako bi to šlo meni od rok, no mogoče pa se kdaj vseeno odločim. Igrišče je res lepo urejeno in tudi lepo obiskano.

Ker sva imela rezervirano nočitev v apartmaju, sva se odločila, da se spotoma ustavima v trgovini in nakupiva dobrote za kuhanje.Ustavila sva se v Qulandiji Novo Mesto. Ker sva iz apartmaja dobila informacijo, da lahko prevzameva ključ okoli pete ure popoldne sva se odločila, da bova danes jedla zunaj. Ker se nama je zaluštal burger, sva se podala v Restavracijo Loka v Novem Mestu. Takoj ko sva dobila v roke meni, sva bila razočarana, saj burgerje strežejo šele po tretji uri popoldne. Vseeno pa sva našla druge dobrote in tako odšla iz restavracije s polnim želodcem.

Ker sva imela še nekaj časa, sva se odpravila proti Straži in si ogledala Hudičev Turn. Paviljon, deteljičasto zasnovan baročni stolp, ki ga obdaja kamnito obzidje s tremi kamnitimi portali, kot prostor za beg iz realnosti v mistiko. Pred paviljonom je na drevesu obešena gugalnica, ki obudi spomin na otroške dni. Gre za zelo fotogenično gugalnico, tako da se ji seveda nisva mogla izognit.

Ker sva parkirala pred gradom oblečenim v bršljan, sva se podala še na ogled le tega. Vendar tukaj ni bilo ravno veliko za videt, daj je popolnoma opuščen in zanemarjen, kljub temu, da je bil po Valvasorjevem mnenju eden najlepših v deželi Kranjski.

Počasi sva se odpravila proti apartmaju, saj je bilo pred nama še nekaj poti, do Šmarjeških toplic, kjer sva imela rezervacijo. Vmes sva se ustavila še na sladoledu v slaščičarni Pralina in nato zavila v Šmarješke toplice. Tam naju je pričakala prijazna gospa in nama razkazala apartma. Na hitro sva povprašala kam priporoča, da se odpraviva na sprehod in res sva upoštevala njen nasvet. Podala sva se na sprehod po gozdu okoli Šmarjeških toplic. Našla sva zajezen potok, kjer so bobri ustvarili svoj dom, ostanke gradu Štrlek in Šmarješke toplice. Ko sva prišla nazaj, sva še prijetno poklepetala z oskrbnikoma apartmaja. Res sta faci, oba hodita še v službu, a kljub temu oddajata apartmaje in neprestano potujeta po svetu. Po prijetnem pogovoru sva dobila še nekaj svežih domačih jajc za zajtrk, ki jih nesejo njune kokoši. Prijetno utrujena sva zaključila prvi dan.

Torek, 15.09.2020

Ob obilnem zajtrku, sveža jajca pečena na oko in čaj, sva skovala plan za današnji dan. Ker je bil pred nama lep dan, sva se odločila da se podava peš na najvišji vrh Gorjancev – Trdinov vrh. Z avtom sva se zapeljala do izhodišča, Gabrje in potem zagrizla v klanec. Na začetku poti sva srečala dva fanta, ki sta prišla iz druge smeri, kot je bila označena pot in povedala sta nama, da tudi tista pot vodi proti Trdinovem vrhu, vendar je nekoliko bolj direktna. Vseeno sva se odločila za markirano pot. Pot je ves čas lepo označena. Sprav je nekoliko bolj položna, vse do vmesne točke, Gospodične. Koča na Gospodični je bila žal zaprta, čeprav sva upala na dobro kosilo na poti nazaj. Nadaljevala sva pot po gozdu, čeprav do vrha vodi tudi makadamska cesta.

Od Gospodične naprej je pot nekoliko strmejša, a še vedno zmerna. Pri Gospodični sva opazila tablo za Trdinovo pot, ki je krožna pohodna pot poimenovana po Janezu Trdini. Pot je dolga 153 kilometrov in njen start je prav pri planinskem domu Gospodična. Ker sva pot nadaljevala po gozdu, sva opravila tudi del Trdinove poti. Končno sva pred seboj zagledala oddajnik, ki stoji na vrhu. Vedela sva da sva že blizu. Ko sva prišla na vrh, je bilo gor kar nekaj ljudi. Za trenutek sva se ustavila pri razgledni plošči, vendar vidljivost ni bila najboljša, ni bilo bistrine in tako pogled ni segal ravno daleč.

Odločila sva se, da se nazaj do gospodične podava po cesti in tako narediva krožno pot. Nato sva izvedela, da bi lahko naredila krožno pot na sv. Matevža, vendar tega takrat nisva vedela. Tudi najina pot je bila vredu, vendar se je nekoliko vlekla. Od Gospodične sva nadaljevala po znani poti, vendar sva na koncu zavila nekoliko bolj desno, tako da sva do izhodišča prišla po tisti poti, kjer sta nama nasproti prišla fanta zjutraj. Super jutranji sprehod. Ugovotila sem tudi, da je Trdinov vrh v razširjeni tranzvezali, a je žal nisem imela s seboj. Torej bo to potrebno ponoviti.

Počasi sva se odpravila nazaj proti domu in kmalu ko sva se usedla v avto, sva izvedela veselo novico, namreč Marko je postal ponovno stric. Ko sva prišla domov, sva si skuhala kosilo in poiskala nočitve za naslednje dni. Ob štirih popoldne sva bila zmenjena za obisk pri moji sošolki v Šentjerneju.

Prijetno klepetanje ob samih dobrotah na mizi je minilo kot bi trenil in ura je bila kar naenkrat že osem zvečer. Potrebno je bilo uspavati malo princesko in tako nama je družbo delal naprej Mitja. Ko je Tadeji končno le uspelo se nam je pridružila. Ura je spet tekla dvakrat hitreje kot bi si želeli. Čas je bil, da se počasi odpraviva domov, saj imata Tadeja in Mitja naslednji dan službu, midva pa imava tudi nove plane. Lahko noč in hvala za super družbo.

Sreda, 16.09.2020

Kaj je lepšega kot jutranja kopel. In to ne kakršna koli kopel, pač pa v naravnem bazenu termalne vode. Čeprav domačini pravijo, da je bil še kakšno leto nazaj ta bazen skrit turistom, se je to letos spremenilo. Klevevž je postal prava turistična postojanka. Upala sva, da ko bova prišla do bazena, ne bo gužve. Imela sva srečo, tam je bila zgolj ena družina, ki pa so ravno zapuščali bazen in nekaj časa sva bila sama. Voda je res kristalno čista in čudovite barve. Imela je dobrih 24 °C in je bilo res prijetno prebujanje. Kar nekaj časa sva se namakala, dokler se ni pojavila kar naenkrat cela gruča ljudi. Osušila sva se in se počasi odpravila proti najini naslednji postojanki, v naslednji kraj, ki ga bova raziskala.